Velika ali mala začetnica: »božji služabnik«

[Moderator]

Vprašanje:

Razumem, da se vse v zvezi z Bogom (v verskih besedilih) piše z veliko začetnico, razumem tudi malo začetnico pojmov, ki so z Bogom manj povezani (božja pot, božja njiva ...), zanima pa me, kako se piše naziv božji služabnik – hierarhični naziv na poti v svetništvo ... in ali ga lahko okrajšamo z bs. (podobno kot sveti s sv.).

Odgovor:

Nazivi svetnikov, blaženih in tudi božjih služabnikov, naj to velja za posameznike, ki so v postopku možne beatifikacije in kanonizacije, ali pa za duhovnika (SSKJ: služabnik božji), so vsi pisani z malo začetnico.

Glede pridevnika božji smo že pisali:
Raba velike oz. male začetnice v zvezi »božji sin«

V zadnjih prevodih svetopisemskih besedil se pridevnik Božji piše z veliko začetnico, da je glede nje izenačen s pridevniki Bogov (ki pa se ne uporablja; še ob koncu 19. stoletja je bilo v Levčevem Slovenskem pravopisu (1899) istovrstno Gospodnji, kar je zdaj Gospodov), Ninin ali Pavlov ipd.
Pisanje z veliko začetnico seveda velja za verska besedila, medtem ko ostaja mala začetnica v pridevniku božji za z Bogom kot osebo le še rahlo povezane reči (božja pot = romanje), kletvice (v božjo mater) ipd. – Zveza Božji Sin (= Jezus Krisus) je tako, z dvema velikima začetnicama, pisana v zadnjem prevodu Svetega pisma (1996 s ponatisi) v svetopisemskem besedilu (npr. v Jn 1,34; 10,36) in ob njih v opombah (npr. v standardnem slovenskem prevodu svetega pisma k Jn 1,1) in v prevodih odlomkov iz del (starejših) teologov (npr. Cirila Aleksandrijskega v opombi k Jn 1,34).

Res je, da ima pridevnik božji več pomenov: načeloma se nanaša na boga kot na vrsto bitja (božja moč, božji nauk), tudi v prenesenem pomenu kot nekaj, kar ima elementarni oz. odločilni pomen (božji delec – Higgsov bozon). Lahko je z bogom povezan (božja pot) ali pa izhaja od boga (božja previdnost, božja zapoved).
Zlasti v primerih, ko se nanaša konkretno na krščanskega Boga, in sicer v pomenu 'od Boga' in je sopomenka svojilnemu pridevniku Bogov, ga pišemo z veliko začetnico (Božji Sin, Božja Mati), zlasti, ko gre za večdelna imena oseb.
Sicer se velika začetnica uporablja pri vseh zgoraj naštetih pomenih, ko so rabljene v verskih besedilih, saj v tem primeru ni mišljen bog kot vrsta bitja, temveč Bog, konkretno vrhovno religijsko bitje v večini najbolj razširjenih verstev.

Glede okrajšave sledimo pravilu, da je okrajšana prva sestavina vsake besede v zvezi, torej b. s.. Taka raba je uveljavljena. Lahko se zgodi tudi, da se zaradi pogoste rabe opuščajo vmesne pike (kot pri itd.), a se to ne pri božjem služabniku še ni zgodilo.

Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (februar 2023)