Slovenski naslovi tujih opernih del

Moderator

Vprašanje:

Na vas se obračam s prošnjo po razlagi in/ali razrešitvi dileme, ki se mi poraja pri nekaterih naslovih. Namreč zadnje čase, nekatere institucije posegajo po imenih/naslovih, ki zvenijo, vsaj meni, »tuje«, če upoštevamo dosedanjo tradicijo in prakso poimenovanja opernih naslovov oziroma skladb pri nas.

Opera Don Carlos se dogaja v 16. stoletju v Španiji, v njej pa nastopajo predstavniki treh rodov španskih vladarjev: kralj Karel V., njegov sin Filip II. in Filipov sin Don Carlos. Kot zapisano, upoštevajoč operno in koncertno tradicijo poimenovanja opernih naslovov oziroma skladb pri nas, ta pa se opira na naslove izvirnih literarnih predlog oziroma na ustrezne slovenske prevode le-teh, pri poimenovanju oseb pa so v pomoč slovenski prevodi libretov, v medijih za to Verdijevo opero uporabljamo naslov Don Carlos (izvirna različica v francoščini) in ne Don Carlo (druga in tretja različica v it.), kot se opera imenuje v italijanščini. Asturijski princ Carlos je zgodovinska oseba, španskega porekla, ne nazadnje tudi slovenski prevod Schillerjeve literarne predloge, po kateri je nastala ta najdaljša Verdijeva opera, je Don Carlos, španski infant.
Sklepam, da Carlosa ne moremo posloveniti z Don Karel.

Podobna vprašanja se mi zastavljajo pri, vsaj do zdaj, ustaljenih naslovih: Don Juan (Mozart), André Chénier (Giordano), Madame Butterfly (Puccini) in Traviata, če omenim le nekatere. Na drugi strani pa pogostokrat zasledimo, zlasti pri novejših uprizoritvah, izvorne naslove teh oper: Don Giovanni, Andrea Chénier, Madama Butterfly in La Traviata …

Sprašujem se ali gre za njihovo nevednost, mojo zmoto, mogoče celo modo, v kateri slovenski prevodi zvenijo tuje in zato uporabljajo izvirna imena.
Kakšno je vaše stališče oziroma ali obstajajo pravopisna pravila, po katerih je mogoče te zagate postaviti pod skupni imenovalec?

Odgovor:

V nasprotju s preteklostjo, ko so tuja imena znanih oseb pogosto kar prevajali ali poiskali njihovo domačo različico (npr. Krištof Kolumb, Marko Polo, Baltazar), danes zagovarjamo jezikoslovci pravilo, da večino tujih imen oseb ali njihovih priimkov ohranjamo v izvirni obliki, saj tako zagotavljamo prepoznavnost/identifikacijo oseb. Izjema so papeži, svetniki in nekateri kralji, ki si (ali jim drugi) ob imenovanju nadenejo posebno ime. Zaradi posebnega pomena se pogosto prevajajo tudi imena oseb v literarnih delih, zlasti za otroke (npr. Pika Nogavička).

Kako pa uporabljamo naslove del, ki (še) niso prevedena?
Naslov Verdijeve opere je Don Carlos; delo temelji na Schillerjevem delu Don (Dom) Karlos, Infant von Spanien, iz katerega je nastal najprej francoski libreto (z naslovom Don Carlos). Ker govori o španskem princu, je seveda smiselno ohraniti špansko ime glavnega junaka, po katerem je poimenovana tudi opera. Tako ravnajo v večini jezikov, tj. če bi libreto prevedli v angleščino, dona Carlosa ne bi prevedli v dona ali celo mistra Charlesa. V slovenščini tudi ni postal gospod Karel, Karlo ali celo Karlos.
Izjema so Italijani, ki radi domačijo imena tudi plemiških nevladarskih oseb (npr. angleškega princa Charlesa so že davno, preden si je nadel kraljevsko ime, poimenovali Carlo), zato so Verdijevega Španca dona Carlosa preimenovali v italijanskega dona Carla. Operne hiše opero Don Carlos danes najpogosteje izvajajo v italijanščini, italijanski libreto zaradi opisane italijanske podomačevalne manire s seboj prinaša tudi italijanska imena. Ko pa v slovenskih besedilih o tej operi ali njeni izvedbi (četudi bo žal izvedena v italijanščini) poročamo, se ravnamo po slovenskih načelih – ime opere je Don Carlos in glavnega junaka Španca don Carlos.

Podobno je z vsemi operami, ki jih navajate:
Književni lik don Juan, španski zapeljivec, je v evropski literaturi znan od 17. stoletja, ko ga je prvi opisal Tirso di Molina, nato Molière, Byron ... V 18. stoletju je italijanski libreto za Mozartovo opero, v kateri glavno vlogo igra ta španski plemič, napisal Lorenzo da Ponte v italijanščini in glavnega junaka poimenoval don Giovanni. Tudi Mozartova opera nosi to ime. V slovenščini se je podoba donjuanskega ali donhuanskega svobodomisleca povsem uveljavila in le redko kdo bi pod imenom opere Don Giovanni prepoznal znani lik dona Juana. Zato pogosto ob uradnem nazivu Mozartove opere Don Giovanni navajamo še ime Don Juan.

Tudi opera Umberta Giordana o francoskem pesniku z imenom André Chénier iz časa francoske revolucije ima italijanski libreto, zato je ime poitalijanjeno v Andrea Chénier. Zanimivo, opera Manon Lescaut (Puccini), ki ima italijanski libreto napisan po noveli Abbéja Prévosta, ni bila preoblikovana, ker za ime Manon ni italijanske ustreznice. S tega vidika je najbolje ohraniti ime francoskega pesnika v izvirni obliki – André Chénier.

Nekoliko drugače je s Puccinijevo opero Madama Butterfly, katere italijanski libreto je nastal po angleški literarni predlogi Madame Butterfly. Čeprav manj razširjen je v slovenščini sprejemljiv tudi naslov Madama Butterfly, ker je naziv madama, sicer prekriven z italijanskim, del slovenskega knjižnega jezika.

Domačenje oz. prilagajanje slovenščini naslovov obsega tudi neobvezno izpuščanje določnih členov, npr. francosko v Mondu ali v Le Mondu (gl. pravila za francoščino, Pravopis 8.0), italijansko v Piccolu ali v Il Piccolu. Slovenščini je vsekakor bližje navajanje brez člena, tj. Traviata (it. La traviata), ob prevodu pa je izpust člena seveda obvezen, npr. v Trubadur (it. Il trovatore).

Helena Dobrovoljc (marec 2023)