Zakaj pišemo »glodavec« in »ukraden«?

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".

Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.

Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.

So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?

Odgovor:

Na vprašanje o zapisu glodavec (zapis glodalec je v novem eSSKJ tudi pravilna možnost) je bilo že odgovorjeno: Ali je pravilno »glodavec« ali »glodalec«? (Snoj 2013).

Zapis besede glodavec je povezan z izpeljavo iz slovenskega pridevnika glodav ('tak, ki gloda'), izpeljava iz glagola glodati z obrazilom -alec, katere rezultat je tvorjenka glodalec (tisti, ki gloda), pa tudi ni nemogoča, v sodobni slovenščini celo bolj razširjena.

Anton Bajec v večdelni monografiji Besedotvorje slovenskega jezika iz leta 1952 (knjiga I – Izpeljava samostalnikov) navaja, da sta se obrazili »-lec in -vec v današnjem knjižnem jeziku povsem spremešali« (str. 110) in po Slovenskem pravopisu 1950 navaja, da se

»samostalniki, ki zaznamujejo delujoče osebe, pišejo s končnico -alec, -ilec; -alka, -ilka razen primerih, v katerih je glagolski pridevnik na -v, iz katerega so izvedeni, še živ, ali če stoji v zlogu pred pripono -l- ali -lj- (bahavec, delivec)«.

Pravilo o izbiri obrazila -vec, če je v predhodnem zlogu že -l- ali -lj- se je ohranilo tudi v aktualnem pravopisu 2001 (člen 946), a je bila uvedena dvojnica (volivec/volilec). Pravilo o »živosti« pridevniške podstave pa se je nekako umaknilo v ozadje, najverjetneje zato, ker je bilo v obdobju pred elektronsko dobo, v kateri je nastajal zadnji pravopis, težko presoditi, kakšna mora biti pogostnost nekega pridevnika, da zadostimo merilu »živosti«. O izbiri, ki sledi jezikovnim navadam in intuiciji posameznika tudi v odgovoru: Otrok se poganja s »poganjalčkom« ali »poganjavčkom«? (Weiss 2016).

Že skromna raziskava sodobne rabe izbranih Bajčevih pridevnikov na -av izkazuje aktualnost Bajčeve ugotovitve in pravila iz leta 1950. Bajec v drugem delu svoje študije (Izpeljava slovenskega pridevnika II; 1952, str. 7) navaja pridevnike, ki smo jih preverili v korpusu Gigafida 2.0 (preverili smo pogostnost pojavljanja pridevnikov in pogostnost samostalniških tvorjenk – bodisi z obrazilom -vec bodisi z obrazilom -lec).

Oranžno so označene nizke vrednosti pridevnikov na -av, zeleno pa dvojnice.

Raziskava je pokazala:

(1) Če je pridevnik na -av razširjen v sodobni rabi, pri samostalniški izpeljanki z obrazilom -avec ne zaznamo omahovanja (dvojnice v rabi z obrazilom -alec ni): begavec (< begav, cagav (< cagav) hvalisavec (< hvalisav), jezikavec (< jezikav), molčavec (< molčav), spotikavec (< spotikav).
(2) Samostalniške izpeljanke na -avec imajo besedotvorno dvojnico na -alec, če je živa tudi tvorba iz glagola oz. glagolskih oblik (ob tem je lahko pridevnik na -av v rabi uveljavljen ali ne):
(a) pridevnik na -av je uveljavljen: blebetavec (< blebetav) in blebetalec (< blebetati), klepetavec (< klepetav) in klepetalec (< klepetati);
(b) pridevnik na -av ni uveljavljen: zajedavec (< zajedav) in zajedalec (< zajedati), glodavec (< glodav) in glodalec (< glodati).

Nekatere pridevnike na -av res dojemamo kot zastarele in jih nadomeščamo z drugimi, npr. brenčav > brenčeč, frfrav > frfrast, molčav > molčeč, nekateri so redki, ker lastnosti oseb izražamo na druge, navadno skladenjske načine (npr. molčav, smrčav, gugav > rad, veliko + glagol molči, smrči, se guga). Nizka razširjenost pridevnikov na -av kaže, da se je pri tipu zajedavec : zajedalec, glodavec : glodalec občutek izpridevniške tvorjenosti že zelo izgubil. V preteklosti je bila pogostejša in v jezikovnih priročnikih zapisana oblika glodavec (kar je verjetno posledica zavedanja tvorjenosti iz pridevniške oblike), danes pa je v rabi pogostejša oblika glodalec.

Podobne preverbe rabe so ob posodabljanju slovarskih del nujno potrebne, saj kažejo na premike v razumevanju tvorjenosti in tudi pisne spremembe, hkrati pa pokažejo na razloge za soobstoj pisnih dvojnic.

---

Predponi v- in u- pred soglasniki (zlasti nezvočniki) v knjižnem jeziku in osrednjih narečjih obe izgovarjata u-jevsko in je razlika med njima le v zložnosti (ukrasti [u.krá.sti], vkrasti [u̯krá.sti]). Zapis ukrasti je v slovenščini standardiziran in etimološko utemeljen. Razlago navaja Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju, ki ga najdete tudi na portalu Fran:

Snoj, SES, predpona u-
Znano v vseh slovan. jezikih. Kot predlog se pojavlja v stcslovan. u, hrv., srb. u, rus. u in češ. u ‛pri’. Pslovan. *u se je razvilo iz ide. *au̯-, *au̯e ‛proč, dol’, kar je znano še npr. v let. au- ‛proč, od’ (au-manis ‛nesmiseln’), lat. au- (auferre ‛odnesti’), stind. áva ‛od, dol’ in verjetno v het. u- ‛semkaj’, npr. udaḫḫi ‛prinesem’ (Va IV, 142, Ko I, 257 s., Po, 73). V sloven. je ta predpona v nekaterih primerih pisno in v izgovoru sovpadla s predpono *vъ- ‛v’-.

Vzhodnoslovenski priporniški izgovor (kot f) je narečno zaznamovan, vsekakor manj nevtralen in bi kot kompromis v skupnem idiomu manj ustrezal predstavnikom drugih narečnih skupin.

Tu naj se navežemo še na teorijo in poudarimo, da je knjižni jezik dogovorna in deloma umetno regulirana jezikovna tvorba, ki predstavlja kompromis za govorce vseh slovenskih narečij, zato ni mogoče, da bi zapisano besedo »konsistentno prebrali« vsak »v svojem narečju oz. govoru«, kot ste napisali. Knjižnemu jeziku, ki nas povezuje, se prilagajamo vsi – tisti, ki so od središča jezikovne skupnosti bolj oddaljeni, bolj, v središču pa manj, kar seveda ni slovenska »posebnost«, temveč lahko spremljamo v slovanskih okoljih podobne strategije. Rado Lenček, ameriški slavist, je v razpravi »Sociolingvistične determinante razvoja slovanskih knjižnih jezikov« (1981; v prevodu Marte Pirnat Greenberg objavljeno v monografiji Jezikoslovne razprave, Slovenska matica, 1996) zapisal:

Jezikovni načrtovalci se vselej osredotočijo na narečja, ki niso v bližini sosednjih sorodnih jezikov. V tej strategiji je nedvomno »zrno soli«, njena filozofija pa je mnogo bolj univerzalna, kot bi pričakovali. Iz zgodovine slovanskih knjižnih jezikov je znano, da so so načrtovalci knjižne slovaščine svoj standard v končni fazi zgradili na osnovi govorov osrednjega slovaškega področja, slovenski slovničarji in pesniki pa svojega na narečjih daleč od hrvaške meje, na področju Alp. Podobno so Bolgari vzeli za osnovo svoja severovzhodna narečja. Znano pa je tudi, da načrtovalci hrvaškega jezika pred stopetdesetimi leti niso sledili tej strategiji.« (1996, str. 34).

Helena Dobrovoljc, Manca Černivec (junij 2023)