Zapis z »lj«: »Ljubljana« ali »Lublana«?

[Moderator]

Vprašanje:

Ni zelo akutno, bolj zgodovinsko in iz radovednosti: kdaj in zlasti zakaj se je začela namesto "kranjske" oblike besed kot Lublana in lubezen pa tudi Kran, Krana uporabljati oblika z j oziroma lj, torej Ljubljana, ljubezen, Kranj, Kranja? Je bila za to reč res kakšna nuja ali pač zgolj kaprica kakšnega jezikoslovca, morda utemeljena v romantičnem zanosu kakšne sorte pan/jugo-slovanstva? Je kakšna možnost, da bi se kdaj vrnili k naravni govorici?

Odgovor:

Zgodovina zapisovanja izvorno mehkih soglasnikov ĺ in ń ter sklopov l + j in n + j, ki so se v slovenskih narečjih praviloma razvijali vzporedno, je v Jezikovni svetovalnici že bila predstavljena v odgovoru Kdaj in zakaj se je uveljavil zapis z »nj« in »lj«?. Že v 16. stoletju, ko je bil knjižni jezik osnovan na osrednjeslovenskih govorih, kjer je ĺ praviloma otrdel v l, najdemo tudi nekatere zapise z lj, npr. pri besedah volja in želja ter pri samostalnikih na -je (npr. veselje). Podobno se posamezni primeri z lj ob pogostejšem l pojavljajo tudi v poznejših slovenskih besedilih do začetka 19. stoletja.

Leta 1809 je Jernej Kopitar v svoji slovnici predlagal enoten zapis ĺ z lj, in sicer predvsem v želji po približevanju stari cerkveni slovanščini, za katero je domneval, da je bila prednica slovenskega jezika. Njegovo glavno vodilo torej ni bila pan(jugo)slavizacija jezika, ampak njegova arhaizacija, s čimer bi pripomogli k vzpostavitvi enotnega knjižnega jezika za govorce različnih slovenskih narečij, ki so se v tem obdobju že močno razlikovala med sabo, kar je pripeljalo tudi do uvedbe pokrajinskih različic slovenskega knjižnega jezika. Dosledneje je Kopitarjeve predloge uveljavil Matevž Ravnikar, ki je v svojih Zgodbah svetega pisma za mlade ljudi uvedel tudi pisanje imena kranjskega glavnega mesta kot Ljubljana, kar so za njim povzeli tudi drugi avtorji tega obdobja, zapis pa je uveljavil zlasti Bleiweis v svojih Novicah.

Zapis z lj je torej odraz želje po približevanju slovenskega knjižnega jezika govorcem različnih narečij na podlagi starejšega stanja pred narečno diferenciacijo in bo kmalu kot norma (zapisanega, pozneje tudi govorjenega zbornega) knjižnega jezika v veljavi že dvesto let. Kot sta sklenila avtorja zgoraj citiranega odgovora v Jezikovni svetovalnici: »Čeprav slovenski knjižni jezik v veliki meri temelji na osrednjeslovenskih narečjih, pa ima med drugim tudi nalogo povezovanja vseh govorcev slovenskega jezika, zato ni samoumevno, da bi lahko neposredno zrcalil stanje v središču jezikovnega prostora.«

Alenka Jelovšek (junij 2024)