Začetnica pri napisih na ilustracijah ali slikah

Moderator

Vprašanje:

Pri lekturi priročnikov imam pogosto opravka z ilustracijami, na katerih so s puščicami ali črtami poimenovani posamezni deli ilustriranega predmeta ali živali. Zanima me, kakšna je pravilna raba velike začetnice v takih primerih, saj sem v različnih priročnikih našla tako zapise z veliko kot tudi z malo začetnico. Poleg tega sem prebrala tudi vaš odgovor na vprašanje o napisu na štampiljki kot povedi brez končnega ločila in razmišljam, ali ne gre pri oznakah na ilustracijah prav tako za povedi brez končnega ločila.

Da bi bilo vse skupaj še bolj zapleteno, so določeni deli na mojih ilustracijah poimenovani kar s celimi stavki (s piko vred) in s krajšavami, zaradi česar je v rabi enkrat mala drugič pa velika začetnica, kar je tudi vizualno moteče.

Za lažjo predstavo vam prilagam še primer ene take ilustracije:

Odgovor:

Besedila na vaši slikovni prilogi so različnih tipov, in sicer:

naslovi
povedi
poimenovanja primerkov na slikah

V večini podobnih del se je uveljavilo načelo, da naslove pojmujemo kot povedi brez končnega ločila (Naslov naslov naslov naslov), različne povedi ob besedilu zapisujemo z veliko začetnico in zaključujemo v takih položajih običajno s piko (Poved poved poved.), posamezna poimenovanja, ki nimajo druge vloge kot zgolj označevalno, naj ostanejo pisana z malo začetnico.

Primer iz slikanice Fosilna goriva (2000):

Ohranjanje razlike med malo in veliko začetnico je smiselno tudi zaradi pedagoških razlogov, saj tako (najverjetneje mlajši) bralci usvajajo razlike med obema začetnicama ter občnimi besedami (kamera, zrcalo) in lastnoimenskimi (Zemlja) jezikovnimi enotami.

Iz slikanice Vesolje (1989):

Prav angleška predloga, ki ste jo poslali za ponazoritev, kaže, da so dogovorne odločitve glede začetnice v jezikih različne: živalske vrste se v angleščini očitno zapisujejo z veliko začetnico, v slovenščini pa ne, zato je upoštevanje uveljavljenih praks smiselno in priporočeno.

Helena Dobrovoljc (oktober 2024)