Pojasnilo glede zapisa »rudeč« v starejših besedilih

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, ali se pridevnik rdeč uporablja izmenoma z različico rudeč v določenih narečjih v Sloveniji, odvisno od homozložnega ali heterozložnega položaja zloga? Ali se prikazujejo vzporednice z bolgarskim jezikom, kjer se postavlja Schwa pred r ali za r zmeraj na tak način, da bi bil zlog, vsebujoč r, zaprt. Na primer se piše първи, ne пръви, ampak nedoločni pridevnik пръв. Piše se върба, връбница in гръм. To pa ne zrcali prvotno stanje sonantičnih in nesonantičnih zvez *ьr, *ъr, *rь, *rъ.
Edini primer, ki sem ga našel v slovenščini je sledeči: Kaj veste vi, kaj to je kri, - sok živi-RDEČI, vroči (Aškerc). in v pesmi Zatrkljalo jabolko k meni se RUDEČE in prineslo meni je tri pehare sreče,.... Drugače pa še najdem različice grmáda/gromáda, herbet/hrbet, s tem se konča moje znanje. Drugi primeri (predvsem iz prekmurskega jezika) se omejujejo na zapisovanje polglasnika: kerv (kri), kervni, smert, gerlo ... brez zamenjave polglasnika po položaju. Hvala lepa.

Odgovor:

Zapis rudeč ni nastal na osnovi narečnega izgovora, temveč gre za neposrečen poskus uveljavljanja etimološkega načela v zapisovanju.
Zgodovinski slovarji kažejo, da starejši avtorji, po rodu Dolenjci (Trubar, Dalmatin, Matija Kastelec, Hipolit Novomeški), tako niso pisali, je pa oblika občasno izpričana konec 18. stoletja pri gorenjskih piscih (Pohlin, Linhart, Vodnik), u-jevski zapis za govorjeni polglasnik se je širil tudi npr. v besedo dežela (Pohlin: dushela). Pojav je prepričljivo pojasnil Stanislav Škrabec, in sicer v Cvetju leta 1891 (5. zvezek) pisanje rudeč pripisuje napačni analogiji z rumen. Omenja pa Rogerija kot začetnika tega napačnega pisanja, ki se je potem širilo med ljudmi in so brali po črki z [u], čeprav sam Rogerij ni tako govoril. Škrabec je ob tem kritičen tudi do izjave Vatroslava Oblaka v Letopisu Matice 1890, kjer ta piše: »Za slovenščino si moramo misliti dve obliki rdeč in rudeč ali pa samo zadnjo, in iz te bi se bila razvila še le prva. Ne sme se prezreti, da pisatelji XVI. stol., kateri že pišejo erjuti, nimajo navadno še erdeč.«

V 2. polovici 19. stoletja se zapis pojavlja pogosto pri različnih piscih, tudi pri Tavčarju, Erjavcu ... v besedah rudeč, rudečica, rudečkast, rudečiti, rudečebradec ...

Da bi bilo bolj jasno, kako je do zapisa prišlo, objavljamo Škrabčev komentar v celoti:

Pervi, ki piše rudeč, je, kar jaz vem, P. Rogerij; prim. Palm. 1 409: «rudéča inu lepú dušéča gartraža»; 412: «rudèč kakòr ena gartraža» in večkrat. Izgovarjal je «dušéča»: dɐšé‘ča, «rudéča»: rɐdé‘ča (ali rdé‘ča, ɐrdé‘ča); «dušéča» je pisal nam. dišeča, ker je mislil na duh in duhati, «rudéča» pa, ker je našel v starih knjigah rumena, kar je sprejel ko knjižno obliko tudi on, prim, str. 186: «ruménu sonce», dasiravno ni tako izgovarjal. Izgovarjal je, kaker priča pisava «dèržino» (za «družino», str. 181): rɐmen, rmen ali ɐrmen v pervem zlogu čisto tako kaker rɐdeč, rdeč ali ɐrdeč. Iz tega je sklepal, če se ɐrmen, piše rumen, se mora ɐrdeč pisati rudeč. In kedo bi mu zameril? Ako je tudi vedel, da pišejo stariši pisatelji rumen pa èrdeč, ni vedel, da so tako različno tudi, izgovarjali, še menj je mogel vedeti, kako je bila njihova izreka etimologično ali zgodovinsko opravičena. Vse to pa vemo dandanašnji, in vender naj bi še smeli pisati stare napake rudeti in rudeč, ruja in rujav? vender bi smeli mladini po takih napakah pačiti izreko? Jaz mislim, da ne!
S. Škrabec, Cvetje z vrtov sv. Frančiška 1891 (5. zvezek)

Helena Dobrovoljc, Alenka Jelovšek, Janoš Ježovnik (januar 2025)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}