O pridevniku »sosednji«

Moderator

Vprašanje:

Zadnjič sem se zalotil, da nisem vedel, ali napisati v sosednem ali v sosednjem prostoru (mimogrede, urejevalnik mi je zdajle prvo možnost podčrtal kot nepravilno). Ko sem šel gledat v Fran, je bilo videti, da imam na voljo obe obliki, da gre torej za sinonima. V Gigafidi pa sosednji prostor vodi proti sosednemu z 851 proti 11. Kako je torej s tem? Sta sopomenki? Gre za kakšne pomenske odtenke? Zakaj ena tako prevladuje?

Odgovor:

Z normativnega vidika dvojnica sosednji – sosedni ni enakovredna, tj. sopomenki za rabo nista enako priporočljivi, saj tako SSKJ (v obeh izdajah) kot pravopisni slovar SP 2001 usmerjata k zapisu sosednji.
Ustreznost zapisa sosednji je etimološka, tj. podkrepljena z nekdanjo mehkostjo glasu.

Obrazložitev
V govorjenem osrednjeslovenskem jeziku, ki mu sledi knjižni zapis, smo že pred stoletji izgubili nekdanja mehka glasova n' in l' (ki ju govorci nekaterih neosrednjih narečij, npr belokranjskega, prekmurskega, pa tudi na Krasu še izgovarjajo). Glede zapisa j se moramo zato pogosto posvetovati z jezikovnimi priročniki, saj slovenska pisava ne temelji na sodobni izreki in načeloma ne sledi dinamiki govorjenega jezika. Načeloma zato, ker je pogosta raba v zadnjih 120 letih pisne tradicije že prinesla kaka odstopanja v zapisovanju. Tako npr. še v Levčevem pravopisu 1899 najdemo sodnji stol, pozneje (v SP 1920) pa sodni stol. Pri drugi skupini pa je prišlo do pomenskega razlikovanja, npr.

zveza daljni sorodnik označuje danes sorodnika, ki živi zelo daleč, ali sorodnika iz daljnega sorodstva;
pridevnik daljnji, danes je bolj živa oblika nadaljnji, pa opisuje tisto, kar se bo nadaljevalo (nadaljnje razprave bodo sledile po odmoru).
(Več o tem tudi v prispevku Odgovori na vprašanja, JiS, 1955/56.)

sosednji
Pri pridevniku sosednji gre za tvorjenko z obrazilom -nji (vrstna ali generična svojina). S tem obrazilom so pogosto tvorjeni pridevniki iz starejših slovenskih samostalnikov, ki označujejo žive osebe (npr. očetnji, gospodnji). O tem več v odgovoru Zakaj se piše »predhodni« in zakaj »naslednji«?).

Pridevniško obliko soseden je uvedel že Pleteršnik (1894/95), za njim Slovenski pravopis 1962, vrstni pridevnik je v SP 1962 še vedno le sosednji.
V SSKJ in iz njega izhajajočem pravopisnem slovarju pa imamo dva pridevnika v določni obliki: prvi je bil že v preteklosti tvorjen z obrazilom -nji, drugi pa -ni in izkazuje sodobno tvorjenko. V slovarjih so pogosto uslovarjene iztočnice, ki glede na obrazilo ustrezajo lastnostnemu pridevniškemu pomenu (soseden), v ponazarjalnih zgledih pa so izkazani zgledi, ki kažejo na vrstni pridevniški pomen (viden le v imenovalniku ednine), ki ga v novejših izrazih izražamo najpogosteje s pripono -ni. Ne glede na to pa oba slovarja knjižnega jezika usmerjata k zapisu sosednji kot ustreznejšemu.

SSKJ
soséden -dna -o prid. (ẹ̑)
sosednji: stopiti v sosedni prostor; poklicali so ga k sosedni mizi; potrkati na sosedna vrata / sosedna plemena / imeti dobre odnose s sosednimi državami

Enako SP 2001, kjer pa je ob tehnični iztočnici soseden dodana tudi po sodobnih besedotvornih vzorcih tvorjena podiztočnica sosedni, pred njo pa opozorilo, da je historična oblika sosednji ustreznejša:

SP 2001
soséden -dna -o (ẹ̑) sosednji
sosédni -a -o (ẹ̑) ~ prostor

Podobno velja za pridevnike osreden – osredni – osrednji.

Način uslovarjanja pridevnikov prek iztočnice z obrazilom -en ni nekaj neobičajnega, na pridevniške konverzije v stalnih zvezah pa v slovarjih opozarjamo bolj izrecno – s pojasnili.

Helena Dobrovoljc (februar 2025)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}