Poročanje o navedbah tretje osebe

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, kako ustrezno poročamo o navedbah tretje osebe, če ne želimo pred vsako poročano navedbo ponavljati uvodnega stavka Oseba X navaja, da … ali Oseba X dodaja, da … itd. in stavkov med seboj ne moremo povezati (ker lahko gre npr. za dolge navedbe). S katerim sredstvom zagotovimo, da je jasno, da gre za poročanje o navedbah tretje osebe, in ne za naše navedbe?

Primer:
Oseba A navaja: „Z uporabo zakona se kršijo splošna pravna načela, kot je načelo enakega obravnavanja. To je razvidno tudi iz številnih vloženih pritožb. Zato bi bilo treba spremeniti določbe tega zakona o zagotavljanju zaščite najranljivejšim skupinam oseb.“

Ali je ustrezen tak zapis:
Oseba A navaja, da se z uporabo zakona kršijo splošna pravna načela, kot je načelo enakega obravnavanja. To naj bi bilo razvidno tudi iz številnih vloženih pritožb. Zato naj bi bilo treba spremeniti določbe tega zakona o zagotavljanju zaščite najranljivejšim skupinam oseb.

Ali se način poročanja o navedbah tretje osebe spremeni, če ta govori npr. o neki splošni ureditvi ali o neizpodbitnih dejstvih?

Primer:
Oseba B navaja: „Zakon o varstvu okolja je bil sprejet 5. januarja 2020. Ta zakon ureja varstvo okolja pred onesnaževanjem in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja. V členu 2 tega zakona je določeno, v katerih primerih se določbe tega zakona ne uporabljajo.“

Ali je tudi tu ustrezen zapis:
Oseba B navaja, da je bil Zakon o varstvu okolja sprejet 5. januarja 2020. Ta zakon naj bi urejal varstvo okolja pred onesnaževanjem in v tem okviru določal temeljna načela varstva okolja. V členu 2 tega zakona naj bi bilo določeno, v katerih primerih se določbe tega zakona ne uporabljajo.

Odgovor:

Oba načina navajanja besed tretje osebe, ki ju navajate, sta ustrezna, pri tem pa je prvi način, tj. premi govor, kjer je uporabljen dobesedni navedek, zanesljivejši, zlasti v primerih, ko želimo jasno pokazati, da gre za navedbe (citirane) tretje osebe in ne za navedbe pisca besedila ali koga drugega. Zaradi narekovajev je namreč jasno zamejeno, kateri del besedila je izrekla tretja oseba.

Oseba A navaja: »Z uporabo zakona se kršijo splošna pravna načela, kot je načelo enakega obravnavanja. To je razvidno tudi iz številnih vloženih pritožb. Zato bi bilo treba spremeniti določbe tega zakona o zagotavljanju zaščite najranljivejšim skupinam oseb.«

Pri drugem načinu (odvisni govor) je manj jasno, kdaj se končajo navedbe tretje osebe in se začne drugo/dodano besedilo, npr.:

Oseba A navaja, da se z uporabo zakona kršijo splošna pravna načela, kot je načelo enakega obravnavanja. To naj bi bilo razvidno tudi iz številnih vloženih pritožb. Zato naj bi bilo treba spremeniti določbe tega zakona o zagotavljanju zaščite najranljivejšim skupinam oseb. Te skupine oseb so ...

Pri drugem načinu že sami ugotavljate, da je dobro, da se način poročanja o navedbah tretje osebe spremeni glede na to, o čem ta oseba govori, in s tem se strinjamo. Res pa je, da je včasih težko presoditi, ali gre pri posredovanih informacijah za objektivna dejstva ali za subjektivne navedbe, in pri preubesedovanju izrečenega moramo biti na to pozorni.

Urška Vranjek Ošlak (marec 2025)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}