Ločila pri začetnih in končnih pozdravih

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, katera ločila naj bi uporabljali pri začetnem in končnem pozdravu pri poslovnih in uradnih dopisih.

• Kaj priporočate pri začetnem pozdravu: vejico ali klicaj?
• Ali še razlikujemo, če gre za pismo prijatelju vejica, če gre za formalno pismo klicaj?
• Pa pri končnem pozdravu: piko, klicaj ali vejico?
• Je vejica sprejemljiva – nekateri pravijo, da se pismo nekje mora zaključiti s končnim ločilom. Kako pa je z ločili pri pozdravih v e-pošti?

Zasledila sem, da velika večina uporablja vejice. Zahvaljujem se vam za odgovor in čestitam za odličen portal.


Odgovor:

Zanimata nas torej dva dela pisma, in sicer (A) nagovor in (B) končni (zaključni) pozdrav, ki mu sledi podpis (ime, ime in priimek, funkcija ter ime in priimek ...). Tule ni strogo ločeno med zasebnimi in uradnimi dopisi; to je prepuščeno izbiri pišočih in njihovemu slogu.

A

Za nagovorom bi bil klicaj, ki so ga na tem mestu pisali nekdaj, premočno ločilo in ga je bolje prihraniti za kako glasno klicanje ali za kričanje na stadionu. Danes je v pismih v takem položaju sprejemljivejša vejica. Tej sledi prazna vrstica in zatem v novi vrsti besedilo, ki se začne z malo začetnico, razen če ni kakega drugega razloga za veliko, recimo pri lastnem imenu; vedno velika začetnica je pritepenka iz angleščine in ne spada v slovensko besedilo:

Spoštovana gospa ravnateljica,
pred [...]

ali

Spoštovani,
ker [...]

ali

Dragi Jaroslav,
že dolgo [...]

ali

Pozdravljena, Andreja,
spet [...]

B

Končni pozdrav, pred katerim je prazna vrsta, se lahko (1) konča s piko, če stoji pred (z veliko začetnico zapisano funkcijo ali z veliko zapisanim pridevnikom ipd. in) podpisom (praviloma v novi vrsti – za podpisom ni pike), ali pa (2) ima obliko povedi, ki tekoče vključuje podpis (tudi v tem primeru brez končnega ločila). Med pozdravom ter (funkcijo in) podpisom je praviloma razmik, torej prazna vrstica. Druge možnosti so slabše ali vsaj manj navadne: vejica zato, ker je v našem jeziku – kljub veliki pogostnosti rabe – ne moremo utemeljiti kako drugače, kot da med zaključnim pozdravom in podpisom mora stati neko ločilo in je v slovenščino prišla najbrž iz angleščine, klicaj pa zato, ker je v tem položaju premočen, tako kot za nagovorom.

1: S piko za končnim pozdravom in pred podpisom (Slovenski pravopis 2001 v tem primeru ne piše ločila in o veliki ali mali začetnici, ki sledi, tudi ne pove nič):

Lep pozdrav.
Janez

ali

S spoštovanjem.
Tina Kovač

ali

Lepo vas pozdravljamo.
Direktorica
Eva Mrak

ali

Z lepimi pozdravi.
Vaš Slavko

ali

Lep pozdrav, Tina.
Mile

ali zelo neformalno

Papa.
5R

2: Brez pike, kot tekoče besedilo do vključno podpisa:

Najlepše vaju pozdravlja
Simon

ali

Ostajam
tvoj Rudolf

Končni pozdrav je lahko vključen na konec zaključne povedi; v tem primeru je končna pika še posebej utemeljena:

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujemo in vas pozdravljamo.
Hvala za sodelovanje in lep pozdrav.

Predlagano pisanje pike za končnim pozdravom in pred podpisom se izkaže za dobro odločitev, če je pismo prepisano tekoče, torej brez oblikovanja in nenadnih prehodov v novo vrstico: Lep pozdrav. Janez ali Najlepše vaju pozdravlja Simon. V tekočem zapisu bi vejica celo zavajala, kar govori v prid piki za končnim pozdravom. Zaključek pisma

Lep pozdrav, Tina
Mile

bo težko preoblikovati v tekoče, neoblikovano besedilo z ohranitvijo prvotnih ločil. In če kaj dodamo, bi za Tina dodali piko.

O ločilu za končnim pozdravom gl. v svetovalnici tudi odgovor: Vejica za končnim pozdravom

Peter Weiss (julij 2015)