Kako pisati ime športa »jujutsu«?




  • Vprašanje:

    Zanima me zapis besede ju-jitsu. Po SP in SSKJ sta pravilna zapisa džiudžicu ali jiu-jitsu. Društva uporabljajo izraz ju-jitsu, pa tudi v Delu se tako zapisuje. Kaj menite vi?


    Odgovor:

    Vprašanje se uvršča v niz tistih, ki se navezuje na podmačevanje občnoimenskih besed iz nelatiničnih pisav. V svetovalnici smo pred kratkim odgovarjali na vprašanje o zapisu kacuobuši.

    V slovenščini imamo z nelatiničnimi pisavami težave, saj se mnogi govorci slovenščine odločajo raje za upoštevanje mednarodnih prečrkovalnih variant, kot da bi posegli po slovenski obliki, ki sledi fonetični realizaciji ali – preprosteje povedano – izgovoru v slovenščini. Slednje je morda povezano tudi z dejstvom, da je marsikomu lažje povzeti zapis po angleščini kot ugotoviti, kakšna je ustrezna glasovna uresničitev. V tem smo pravzaprav dvolični: če govorimo o bivšem grškem premierju (ali danes že premjeju) Ciprasu (gr. Τσίπρας), nam nikakor ne pride na pamet, da bi ga zapisali Tsipras, po drugi strani dinamično družbeno dogajanje postavlja pred nas vedno nova imena in tudi slovenski mediji pogosto uporabljajo kar angleške različice (npr. Euclid Tsakalotos namesto Evklid Cakalotos).

    Nekoliko drugače se vedemo, ko se odločamo o zapisu zemljepisnih imen, kjer celo pisci slovenskih enciklopedij ne dosežejo konsenza o zapisu in zato prepuščamo odločitve uredniškim politikam oz. posameznim urednikom.

    Za zapis občnih besed, po kateri sprašujete tudi vi, naj bi bili zadolženi jezikoslovci. Slovenski normativni slovarji (slovar knjižnega jezika in pravopisni slovar) pri odločanju o ustrezni podobi občnega besedja sledijo načelom, konsenzualno sprejetim v okviru slovenističnega jezikoslovja, ki jih poosebljajo pravopisna pravila, upoštevajo pa tudi aktualne premike, ki jih odraža jezikovna raba.

    Pri besedi džiudžicu oz. džudžuc je nekaj posebnosti, na katere smo bili pred časom opozorjeni tudi v Pravopisni komisiji pri SAZU.

    Pri odgovoru upoštevamo naslednje dejavnike (1–4):

    1. Uradna zapisa po transliteraciji iz japonščine sta dva: ju-jitsu in ju-jutsu; oba zapisa se pojavljata tudi brez vezaja (jujitsu in jujutsu).

    • Prvi (ju-jitsu) je starinski in izvira iz obdobja pred japonsko reformo l. 1946. Prisoten je zlasti v mednarodnih športnih organizacijah.
    • Drugi (jujutsu) je rezultat sodobne transliteracije iz japonščine.
    • V različnih okoljih, tudi mednarodnih, pa obstaja tudi zapis jiu-jitsu kot pisna varianta, ne ustreza pa uradnim prečrkovalnim vzorcem.

    2. Jezikoslovci japanisti na vprašanje glede ustreznega zapisa odgovarjajo takole:

    • Citatni zapis, ki ustreza sodobni japonščini, se glasi jūjutsu. Četudi gre za dve pismenki, je beseda le ena. Odsvetujejo izgovor jūjitsu (/dʒūdʒitsu/), ker v japonščini obstaja druga beseda, ki se tako izgovori in pomeni nekaj drugega (ga. Chikako Shigemori Bučar).

    3. Slovenski jezikovni priročniki še niso kodificirali novejše variante jujutsu, kot izvirno citatno obliko navajajo zapis jiu-jitsu.

    4. Drugi viri

    • Korpusni podatki pričajo, da je v rabi najbolj razširjen (ju-jitsu/džiudžicu).
    • Spletna enciklopedija Wikipedija (https://sl.wikipedia.org/wiki/Ju_jutsu) navaja zapis**ju jutsu**, ki ga na navedenem naslovu tudi pojasnjuje.
    • Knaurov Veliki splošni leksikon navaja, da je džiu-džicu v Evropi običajen izraz za džudžucu oziroma japonsko jiujitsu.
    • Imena slovenskih športnih klubov sledijo citatnim zapisom: ju-jitsu.

    ------------

    Upoštevajoč spremembo v japonskem načinu zapisa in mnenje strokovnjaka smo se odločili za zapis jujutsu, ki ustreza sodobnemu japonskemu načinu prečrkovanja. Podomačena različica je džudžucu. Zaradi splošne razširjenosti izraza ju-jitsu oz. džíudžícu – zlasti v imenih, dopuščamo tudi rabo starejše variante zapisa.

    Oblike pregibamo tako, da podaljšujemo osnovo z j, kar npr. uveljavljajo večinoma tudi slovenski mediji oz. k čemur se nagiba javna raba: Bistvena ideja jujitsuja se skriva v geslu »v popuščanju je moč«, ki so jo učitelji različnih šol povzeli iz starodavne knjige kitajskega stratega Huanga Shihkona. Tudi sicer so razvoj jujitsuja zaznamovali številni kitajski vplivi. (Delo 2003)

    Helena Dobrovoljc (avgust 2015)