Svojilne oblike ženskih priimkov – ponovno

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me, zakaj je raba svojilnega priimka Swiftova pravilo.

Odgovor:

Težko bi rekli, da je v slovenščini raba ženskih priimkov z neformalnim pridevniškim obrazilom -ova ali -eva pravilo. (O tem smo v svetovalnici že pisali: Naslavljanje oseb ženskega spola.)

Gre za navado po zgledu nekaterih slovanskih jezikov (npr. češčina, slovaščina, ruščina ...), ki so jo uveljavljale posameznice, ki so delovale v javnosti kot umetnice ali pisateljice, pesnice, pa tudi drugi v javni rabi nekako od 19. stoletja, in sicer kar ob osebnem imenu (Pavlina Pajkova, Zofka Kvedrova, Mira Pucova, Mila Kačičeva).

V drugi polovici 20. stoletja se je uveljavila ta slovanska neuradna oblika priimka zgolj kot slogovno pomagalo, kadar ne želimo ponavljati imena in priimka, ampak le priimek, npr. Prešernovo nagrado je prejela Erika Vouk […] Voukova je doslej izdala devet pesniških zbirk.
Gre torej za način, ki ubesedotvalcu olajša sporočanje, saj s to obliko priimka sporoči, da gre za osebo ženskega spola, tudi če ne pozna njenega imena.

Doslej nismo poznali načina, da bi ob odsotnosti ženskega imena samostojno uporabljali priimek (razen priimke na -a, npr. Kobilca), že nekaj let pa se ženske (nesklonljive oz. sklonljive po 3. sklanjatvi) in moške (sklonljive) oblike priimkov izenačujejo tudi v samostojni rabi. V znanosti, pri sklicevanju, v navedenkah, kjer je spol nepomemben, je tovrstno izenačevanje moških in ženskih priimkov uveljavljeno že dlje. O tem več v odgovoru: Sklicevanje v strokovnih besedilih.

Javnost je glede rabe pridevniških in samostojnih ženskih oblik priimkov za ženske osebe precej razdeljena: mnogim oblike Voukova, Cuntova, Zupančičeva, Draščkova nikakor niso všeč in tudi vse več nosilk se ne identificira s takim nazivanjem; drugi del javnosti pa zavrača izenačevanje ženskih in moških oblik priimkov (Vouk in Neubauer sta letošnja Prešernova nagrajenca …), še zlasti pri sklanjanju in naštevanju oseb obeh spolov v neimenovalniških sklonih, npr. nagrada za Neubauerja in Vouk. V takih primerih je še vedno najpogosteje v rabi ime ob priimku – nagrada za Henrika Neubauerja in Eriko Vouk.

Pri dnevnem sporočanju, ki ga odlikujeta tudi praktičnost in kratkost, se izrazni načini mešajo, navadno tako, da ob prvi omembi navadno uporabimo ime in priimek osebe, v nadaljevanju pa se izmenjujejo različne oblike – odvisno od okusa in odločitve avtorja in jezikovnega uredništva. Priimke ženskega spola pa vse pogosteje spremljajo ne le imena (Erika Vouk), temveč tudi občnoimenski dodatki ženskega spola, npr. pesnica Vouk, igralka Zupančič, mezzosopranistka Drašček, pesnica Cunta ipd. s čimer se uveljavlja nova izrazna možnost in zagotavljata večja sporočilnost in nedvoumna identifikacija.

Helena Dobrovoljc (februar 2024)