Kaj sploh je prilastek in ali je ta kategorija sploh obstoječa?




  • Vprašanje:

    Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:

    Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)

    V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:

    [Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) nežža, (mila) jera, judež (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)

    Nekako enako pravi tudi v 147. točki:

    [Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)

    Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.

    Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.


    Odgovor:

    O zmotnem dejstvu in nerodno ubesedenem pravopisnem pravilu, da z izgubo prilastkovne funkcije znamke postanejo občne besede, je bilo že napisanih kar nekaj razprav.
    Dokazano je bilo, da se imenska funkcija ne izgubi in da je ne določamo vedno skladenjsko, temveč pomensko. O tem boste morda več izvedeli v članku: Pravopisna obravnava imen znamk in industrijskih izdelkov ter posledice spreminjanja njihovih lastnoimenskih funkcij.
    Tudi ob prenovi pravopisnih pravil smo upoštevali ta dejstva, v svetovalnici pa tudi že odgovarjali na podobna vprašanja (Pisanje blagovne znamke in izdelka).
    V slovenskih besednih zvezah je prilastek lahko pridevniška beseda (lepa hiša; levo od jedra SBZ) ali tudi samostalnik (desno od jedra SBZ – čebela delavka). Obstaja tudi povedkov prilastek, ki pa je pridevniškega značaja in določa le lastnost v trenutku glagolskega dejanja (Sava teče motna). Povedkov prilastek načeloma vedno lahko razvijemo v samostojni stavek (Sava teče in je motna).
    Posebna vrsta prilastkov je imenovalniški/imenovalni prilastek, tj. samostalniki, navadno lastnoimenski, ki se pojavljajo načeloma (izjeme so redke, npr. v mestu Ljubljana in v mestu Ljubljani) v imenovalniku. O tem več v odgovoru Sklanjanje besednih zvez tipa »otok Hvar«.
    Zakaj bi bila ta kategorija izmišljena in nesmiselna? Če dobro poznate jezikovno rabo in opazujete vedenje samostalnikov ob jedru SBZ, lahko opazite, da je imenski prilastek kategorija, ki jo potrebujemo, če želimo skladenjsko pozicijo posebnih pomenskih enot, ki se ne sklanjajo, nekako opisati. Kategorija je torej porojena iz terminološke potrebe. Morda si preberete zanimiv članek Martine Križaj Ortar (O samostalniškem prilastku v imenovalniku, JiS, 1984/85) ali Janeza Orešnika (O desnem prilastku v slovenščini. JiS 1984/85, 242—243, tudi na spletu).
    .
    Glede določil. Termin določilo nastopa le v zvezi povedkovo določilo; to se od povedkovega prilastka loči po tem, da ne gre za izpustljivi del povedka in da vedno nastopa ob glagolih z nepopolnim pomenom (ob glagolski vezi).

    Odgovore na že odgovorjena vprašanja najlažje najdete, če iščete prek portala Fran.

    Helena Dobrovoljc (september 2017)


Prijavite se za odgovor