Začetnica pri (enobesednih) vzdevkih

Moderator

Vprašanje:

S kolegi se ukvarjamo z vprašanjem velike začetnice pri pisanju vzdevkov. Deloma smo našli odgovor pri vprašanju Kako napisati Prešernov vzdevek in dvobesedne vzdevke oseb nasploh in v Pravilih novega pravopisa. Postavilo pa se nam je vprašanje, ali se enobesedni vzdevki, ki opisujejo lastnost ali posebnost osebe, pišejo z veliko začetnico ali pa tako kot dvobesedni vzdevki z malo začetnico. Iskreno povedano, bi nam bilo zanimivo poznati razloge, zakaj se dvobesedni zaimki tipa puščavska lisica pišejo z malo začetnico, ko pa to ime označuje točno določeno osebo, tudi če se oseba ne identificira s tem imenom. Spodaj navajam nekaj primerov enobesednih vzdevkov, ob katerih so se nam pojavili dvomi.

Odkar je Martin začel trenirati, ga prijatelji kličejo Rocky/rocky.
Ime mu je Jože, ampak po vrnitvi iz Amerike se ga je prijel vzdevek Amerikanec/amerikanec.
V razredu smo imeli dva Petra. Enega smo klicali žabar/Žabar, ker je bil iz Ljubljane, drugega pa mali/Mali, ker je bil majhen.
Objave forumovca z vzdevkom Uglajeni/uglajeni so bile vedno stilistično in pravopisno dovršene.
Fantje v službi so jo klicali Ledena kraljica/ledena kraljica ali na kratko Ledena/ledena.

Odgovor:

Kadar nekomu okolica nadene vzdevek, se pogosto zgodi, da ta zamenja njegovo ime: tako v neposredni komunikaciji (ogovor, nagovor) kot tudi v posredni in v govorjenju v odsotnosti ta vzdevek nedvoumno nadomešča njegovo pravo ime. Imenski značaj imajo tudi spletna imena na družbenih omrežjih in v spletnih klepetalnicah (Uglajeni, Kopriva, Frazeonavtika ...). Povedano je tudi utemeljitev rabe velike začetnice.

Vzdevek se razlikuje od t. i. perifraze, opisa imena, ki ga pogosto pišemo tudi ob imenu z vejico, npr. Simon Gregorčič, goriški slavček, je ...; Japonska, dežela vzhajajočega sonca, je ... Perifraze so pisane z malo začetnico.

Treba je torej razlikovati med vzdevkom in perifrazo, kar ni vedno lahko. Pomembna je nedvoumna identifikacija v okolju, v katerem vzdevek uporabljajo. S te perspektive so vsi vaši primeri pisani z veliko začetnico. (Podrobneje o takih primerih tudi v odgovoru: »Babica« in »Dedek« kot lastni imeni.
V ta sklop ne spadajo tiste perifraze, ki so nedvoumne le besedilno, npr. tako, da je mogoče iz besedila nedvoumno razbrati, na koga se nanaša vzdevek:

Britanska vlada je objavila doslej strogo varovane tajne dokumente iz obdobja druge svetovne vojne, iz katerih je mogoče razbrati, da je britanska tajna služba pripravljala umor znamenitega nemškega generala Erwina Rommla, znanega tudi po vzdevku puščavska lisica.

V nasprotju z:

V Versaillesu je dal Sončni kralj zgraditi velikanski dvorec. V današnji valuti bi stal približno 25 do 30 milijard evrov za takratne razmere astronomsko visoka vsota. Tam mu je moralo biti nenehno na voljo 4000 ljudi, pravcata država v malem. Od jutranjega oblačenja do večernega slačenja je bilo vse, kar je počel, podobno koreografiji gledališke igre, z njim v glavni vlogi ter številnimi statisti.

Pogosto se zgodi, da se že uveljavljeni perifrazni vzdevek uporablja za več oseb, npr. češka lokomotiva (sprva le tekač Emil Zatopek, danes tudi nogometaši: Pot do tretjega Juventusovega naslova mu otežuje odsotnost »češke lokomotive« Pavla Nedveda). O tem tudi v predlogu Pravopisa 8.0, člen 17.

Helena Dobrovoljc (maj 2021)