Začetnica pri (enobesednih) vzdevkih

Moderator

Vprašanje:

S kolegi se ukvarjamo z vprašanjem velike začetnice pri pisanju vzdevkov. Deloma smo našli odgovor pri vprašanju Kako napisati Prešernov vzdevek in dvobesedne vzdevke oseb nasploh in v Pravilih novega pravopisa. Postavilo pa se nam je vprašanje, ali se enobesedni vzdevki, ki opisujejo lastnost ali posebnost osebe, pišejo z veliko začetnico ali pa tako kot dvobesedni vzdevki z malo začetnico. Iskreno povedano, bi nam bilo zanimivo poznati razloge, zakaj se dvobesedni zaimki tipa puščavska lisica pišejo z malo začetnico, ko pa to ime označuje točno določeno osebo, tudi če se oseba ne identificira s tem imenom. Spodaj navajam nekaj primerov enobesednih vzdevkov, ob katerih so se nam pojavili dvomi.

Odkar je Martin začel trenirati, ga prijatelji kličejo Rocky/rocky.
Ime mu je Jože, ampak po vrnitvi iz Amerike se ga je prijel vzdevek Amerikanec/amerikanec.
V razredu smo imeli dva Petra. Enega smo klicali žabar/Žabar, ker je bil iz Ljubljane, drugega pa mali/Mali, ker je bil majhen.
Objave forumovca z vzdevkom Uglajeni/uglajeni so bile vedno stilistično in pravopisno dovršene.
Fantje v službi so jo klicali Ledena kraljica/ledena kraljica ali na kratko Ledena/ledena.

Odgovor:

Kadar nekomu okolica nadene vzdevek, se pogosto zgodi, da ta zamenja v neposredni in posredni komunikaciji nedvoumno nadomešča njegovo pravo ime. Vzdevek je lahko povezan z značilnostjo tega človeka ali pa sploh ne. Vzdevek si ljudje (npr. kot spletno ime na družbenih omrežjih in v spletnih klepetalnicah) nadenejo tudi sami, npr. Uglajeni, Kopriva, Frazeonavtika ...

Vzdevek se razlikuje od t. i. perifraze, opisa osebe, ki ga pogosto pišemo tudi ob imenu z vejico, zlasti, kadar želimo z metaforo ali zgolj opisom ponazoriti lastnost, videz, izvor te osebe ali tudi kake predmetnosti, pojma. Perifraza ime dopolnjuje, npr. Simon Gregorčič, goriški slavček, je ...; Japonska, dežela vzhajajočega sonca, je ... Perifraze so pisane z malo začetnico.

Treba je torej razlikovati med vzdevkom in perifrazo, kar ni vedno lahko. Pomembna je nedvoumna identifikacija v okolju, v katerem vzdevek uporabljajo. S te perspektive so vsi vaši primeri pisani z veliko začetnico. (Podrobneje o takih primerih tudi v odgovoru: »Babica« in »Dedek« kot lastni imeni.
Včasih perifraza postane vzdevek, a zato zapisa začetnice ne spreminjamo (tudi perifrazne vzdevke pišemo z malo začetnico):

Britanska [...] tajna služba je pripravljala umor znamenitega nemškega generala Erwina Rommla, znanega tudi po vzdevku puščavska lisica.

Izjemoma se perifrazni opisi oz. vzdevki pišejo tudi z veliko začetnico, če popolnoma nadomeščajo lastno ime in jih uporabljamo namesto imena:

V Versaillesu je dal Sončni kralj zgraditi velikanski dvorec.

Pogosto se zgodi, da se že uveljavljeni perifrazni vzdevek uporablja za več oseb, npr. češka lokomotiva (sprva le tekač Emil Zatopek, danes tudi nogometaši: Pot do tretjega Juventusovega naslova mu otežuje odsotnost »češke lokomotive« Pavla Nedveda). O tem tudi v predlogu Pravopisa 8.0, člen 17.

Vsi vaši primeri so vzdevki, nadomeščajo ime:

Odkar je Martin začel trenirati, ga prijatelji kličejo Rocky.
Ime mu je Jože, ampak po vrnitvi iz Amerike se ga je prijel vzdevek Amerikanec.
V razredu smo imeli dva Petra. Enega smo klicali Žabar, ker je bil iz Ljubljane, drugega pa Mali, ker je bil majhen.
Objave forumovca z vzdevkom Uglajeni so bile vedno stilistično in pravopisno dovršene.
Fantje v službi so jo klicali Ledena kraljica ali na kratko Ledena.

Odgovor je bil dopolnjen aprila 2026.

Helena Dobrovoljc (maj 2021)