Izbira ustreznega zaimka: »Ponosen je kot njegova/svoja mama«

Moderator

Vprašanje:

S kolegi smo se znašli v dilemi pri naslednji povedi: Ponosen je kot svoja/njegova mama. Naj pojasnim sobesedilo. Gre torej za dečka, ki ima mamo. Ta deček je svoji mami podoben, in sicer tako, da sta oba ponosna. Glede na definicijo, da povratni svojilni zaimek svoj
uporabljamo, kadar se svojina nanaša na osebek stavka, bi bil omenjeni stavek pravilen v obliki Ponosen je kot svoja mama. V primeru, da je treba upoštevati nedvoumno izražanje, je prav tako pravilen v obliki Ponosen je kot svoja mama. Saj bi stavek Ponosen je kot njegova mama lahko pomenil nekaj čisto drugega, kot je zares mišljeno. Pa vendar dilema ostaja, saj na portalu FRAN pod geslom kot zasledimo primer prav tako pridna je kot njena mati.

Kaj je torej pravilno?

Odgovor:

Preden odgovorimo na vprašanje, povezano z zgradbo Ponosen je kot njegova mama, si najprej oglejmo razliko med povratnosvojilnim in svojilnim zaimkom. S stališča razdvoumljanja sporočila je razlika med zaimkoma najizrazitejša pri tretjeosebnih zaimkih, kjer zaimek svoj vzpostavlja sonavezovalno razmerje s stavčnim osebkom, npr. Jože je vzel samo svoje stvari (mišljene so Jožetove stvari) in Jože je vzel samo njegove stvari (mišljene so stvari tretje, tj. neudeležene osebe).
Rabo dveh zaimkov bi lahko povzeli s praviloma t. i. navezovalne teorije (Golden, Teorija opisnega jezikoslovja: 1. skladnja, 2000), ki med drugim opiše meje možnosti nanašanja med zaimkom in stavčnim osebkom, npr.

Povratnosvojilni zaimek svoj se navezuje na nanašalnico (osebek) znotraj istega stavka. Doseg navezovanja povratnosvojilnega zaimka na osebek je stavek. To lahko utemeljimo tako, da povratnosvojilni zaimek svoj označimo kot referenčno nesamostojen, zaradi česar v istem stavku potrebuje nanašalnico, npr. razmerje med svoj in Mojca v Mojca je srečala svojo mamo.
Nasprotno pa je zgolj svojilni zaimek njegov referenčno bolj samostojen in se zato ne navezuje na osebek istega stavka. Nanaša pa se na osebe ali stvari, znane iz širšega besedilnega konteksta. Torej doseg navezovanja zaimka njegov ne more biti stavek in se svojilni zaimek njegov v povedi Mojca je srečala njeno mamo ne nanaša na osebek.

Kako je z navezovalno teorijo povezana raba zaimkov njegov/svoj v povedi Ponosen je kot njegova mama?
Poved ima osnovno stavčno zgradbo Ponosen je, ki ji je dodan primerjalni del kot njegova mama. V tem zgledu primerjalni del ni udeleženec osnovnega stavka in ga razumemo kot samostojni strnjeni stavek z neizraženim povedkom, npr. kot je ponosna njegova mama.
Kot strnjeni stavek je mišljen stavek, iz katerega je z elipso izpuščena glagolska zveza. Pri Toporišiču (Enciklopedija slovenskega jezika 1992) najdemo termina izpustni ali eliptični stavek.
Če torej predpostavimo, da je primerjalni del kot njegova mama strnjeni stavek, lahko po zgoraj opisani navezovalni teoriji trdimo, da se zaimek njegova lahko nanaša le na osebo iz drugega stavka: v našem primeru je to ali neizraženi osebek (on) iz prejšnjega stavka Ponosen je ali pa drug osebek, ki je znan iz širšega konteksta.

Raba zaimka njegov je v strnjenem kot-stavku pogojena tudi s tem, da ima samostalniška zveza njegova mama vlogo osebka; povratnosvojilni zaimek svoj se namreč ne uporablja v samostalniških zvezah, ki imajo vlogo osebka. Zato je raba zaimka svoj v primeru *Ponosen je kot svoja mama neustrezna.
V primerjalni zgradbi s predlogom od, npr. Peter je bolj ponosen od svojega brata, je raba povratnosvojilnega zaimka svoj upravičena, ker predlog od v nasprotju z veznikom kot ne uvaja strnjenega stavka (glede primerjalnih zgradb z od prim. Dobrovoljc, 2005).

Sklep
V stavku Ponosen je kot njegova mama je pravilna raba svojilnega zaimka njegov. To sporočilo je namreč zgrajeno iz dveh stavčnih trditev: (On) je ponosen in Njegova mama je ponosna, ki ju povezuje veznik kot. Rabo zaimkov v podobnih zgledih in dosege njihovega nanašanja določa t. i. navezovalna teorija. Povratnosvojilni zaimki se praviloma ne uporabljajo v osebkovih samostalniških zvezah. Zaimek svoj se v imenovalniku praviloma uporablja le v povedkovem določilu: Janez je svoj človek. (O tem več Uhlik in Žele, Kontrastivna obravnava povratnosvojilnega zaimka v slovenščini in ruščini, 2020).

Ob strnjenem stavku, ki je uveden z veznikom kot, pa je zanimivo tudi vprašanje vejice.
Če je zgradba z veznikom kot v našem zgledu strnjeni stavek, se odpira tudi pravopisno vprašanje, ali bi bilo smiselno pred veznikom kot pisati vejico, npr. Ponosen je, kot njegova mati. Raba vejice je s slovničnega stališča v tovrstnih primerih mogoča, zlasti če želimo primerjalni del posebej poudariti.
Slovenska pravopisna pravila 2001 v členu 330 sicer določajo, da je vejica zapisana, če veznik kot uvaja stavek z osebno glagolsko obliko:

Pred primerjalnimi kakor, kot, ko in stopnjevalnim tako – kakor vejice ne pišemo, če veznik ne uvaja odvisnika z izraženo osebno glagolsko obliko: Ne kaže drugega kakor molčati. – Bolje je delati kot govoriti. – Več je govoril kot delal. – Bila je bolj pridna kakor nadarjena. – Za narod se briga kakor za lanski sneg. – Bil je tako evropski kakor svetovni prvak. Vendar: Moral bi bil več delati, kakor je.

Vendar pa vsi predstavljeni zgledi (nekateri imajo že frazemski značaj) kažejo na elipso glagolskih oblik, ki smo jih zapisali v oklepaju:

Ne kaže drugega(,) kakor (kaže) molčati.
Bolje je delati(,) kot (je bolje) govoriti.
Več je govoril(,) kot (je) delal.
Bila je bolj pridna(,) kakor (je bila) nadarjena.
Za narod se briga(,) kakor (se briga) za lanski sneg.
Bil je tako evropski(,) kakor (je bil) svetovni prvak.

Povedano kaže na nasprotje s pravilom v členu 325, po katerem se vejica piše, in to kljub izpuščeni glagolski obliki:

Odslovil sem ga, kakor (sem to storil) nerad.

Pravopisno pravilo bi se torej moralo glasiti, da je vejica obvezna, če uvaja polno izraženi stavek, če pa je uvedeni stavek strnjeni, vejica ni obvezna, v nekaterih kontekstih pa je zaradi boljšega razumevanja zaželena. O tem tudi Tina Lengar Verovnik v odgovoru Vejica pred »kot že dolgo ne«.

Preberite tudi odgovor P. Weissa »Napačna raba zaimka: svoj in njegov«.

Mladen Uhlik (februar 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}