Zgradba »biti nekoga sram«, pridevnik »kratcen« in vejica pred »in«

[Moderator]

Vprašanje:

1. Zanima me, ali je v knjižnem jeziku pravilno: Ni je treba biti sram.
   (Vem sicer, da se to lahko reče tudi drugače: Ni treba, da jo je sram. Ni se ji treba sramovati.)
2. Ali lahko iz besede kratek tvorimo kratcen (ali kratkcen?), podobno kot iz majhen tvorimo majcen ali iz droben drobcen?
3. Vejica pred in: Zanima me, kaj pomeni, da sta osebka slabo združljiva. Je dovolj, da sta različna? Pravopis je zelo skop, nekoliko bolj informativen pravopis iz leta 1962 (ali to, kar piše v njem o tej vejici, še drži?).
   Ali je torej vejico mogoče (treba) postaviti v takih primerih: Sestra se je vrnila, in takrat sem opazil, da je utrujena. Pogledala sem ga, in v očeh je imel žalost. Šele odgovorno okolje omogoča nekaj več, in šele to nekaj več spodbuja razvoj.

Odgovor:

Z glagolsko zgradbo ni je treba biti sram ni nič narobe.
Samostalnik sram nastopa ob glagolu biti kot povedkovo določilo, ki ga v nekaterih teorijah besednovrstno uvrščajo med povedkovnike (Toporišič), po drugih pa ostaja samostalnik v povedni rabi (SSKJ). Pred to zgradbo je zveza z logičnim (smiselnim) osebkom, ki bi bila sicer v tožilniku (ni treba, da jo je sram), zaradi zanikanja pa je v rodilniku (zaimek je, rod.). Podobne zgradbe so tudi: hudo mu je, groza ga je, ni mu mar, ni mu lahko ipd. Če pa vas zanima ustreznost zveze s treba, ki naj bi bil zaradi zgolj povedne pozicije po vseh teorijah "pravi" povedkovnik, je res skladenjski položaj bolj zapleten. Prav ta zveza namreč nakazuje, da treba ni le povedkovnik, ampak ima v tem stavku prislovno vlogo, podobno kot sopomenski potrebno – ni je potrebno biti sram.
Morda bi še omenili, da gre pri ni treba za zanikanje morati (to je precej slovenska specifika, štokavščina ima tu ne mora, poljščina nie musi). Trdilna poved bi se torej glasila: mora jo biti sram, ob zanikanju pa pride do zamenjave morati s treba in tožilniške oblike zaimka z rodilniško (kot splošno velja pri zanikanem rodilniku ob naklonskih glagolih): ni je treba biti sram.

kratcen
V slovenskih slovarjih pridevnik kratcen (še) ni evidentiran, a je ta tvorjenka (nastane s priponskim obrazilom -cen iz pridevnika kratek, potem ko mu odvzamemo obrazilo -ek: kratcen) mogoča, podobno kot velja za lahcen, suhcen, tihcen, ki jih SSKJ kvalifikacira kot ekspresivne, torej ne nevtralne. Na to, da je tudi kratcen tega tipa, kaže tudi sicer redka raba v knjižnih besedilih, in sicer večinoma v prevodnem leposlovju iz slovanskih jezikov, npr. iz češčine pri Tatjani Jamnik (z dekleti v kratcenih plaščkih) in Nives Vidrih (... je prijateljsko razprl svoje kratcene ročice) ter poljščine, npr. pri Jani Unuk (drobne koščke, kratcene zgodbice in hidrolizirane nauke, prikrajšane za čast in vero). (Vir. Gigafida 2.0)

Vejica pred in
Zanima vas interpretacija »slabo združljivih osebkov«, pri čemer se najbrž sklicujete na pravilo 321 v SP 2001:

Vejico pred vezalnim in lahko pišemo tudi tedaj, če sta osebka prirednih stavkov slabo družljiva: Komaj je zatisnil oči, se je zbudil, in dan je bil.

Na vprašanje je v svetovalnici že odgovorjeno. Gl. odgovora Tine Lengar Verovnik:

• Vejica pred »in«, če »in« izraža posledico
• Zakaj vejica pred »in«

Helena Dobrovoljc, Domen Krvina (julij 2024)