Spol priimkov ženskih oseb in njihova raba v besedilu: »Križnar je popeljala ...«

Moderator

Vprašanje:

Na spletni strani RTV Slovenija že nekaj časa opažam, da so se odločili, da uporabljajo samo ženski priimek (brez imena ali začetnice imena) in nato glagol v obliki za ženski spol, npr. Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto. Kaj menite o tem?

Odgovor:

Raba Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto sledi navadam, kakršne imamo pri redkih večspolskih občnih besedah, npr. Vodja je zamenjala ... ali Umetniša vodja skupine je postala ...

Jezikoslovci so doslej priporočali ob priimkih ženskega spola tudi rabo osebnega imena, iz katerega je bilo razviden spol. Danes glede napotkov pri tem vprašanju nismo enotni. O tem smo v odgovoru JS že zapisali, da ...

mlajše generacije ne moti toliko opuščanje osebnega imena (npr. navajam po Kobe (1978)), kot to moti starejšo, vsekakor pa je v rabi vse manj izpridevniških samostalniških oblik tipa Kobetova, npr. Tipologija slikanic glede na ustvarjalni postopek po Kobetovi (1978). Nekateri skušajo premostiti osebne nesimpatije z rabo inicialk ob priimku, npr. Tipologija slikanic glede na oznake slikaniške knjižne zvrsti po K. Brenk in N. Grafenauerju (1978).

Slovnično sprejemljivi načini, ki jih že zaradi slogovne pestrosti v medijskih besedilih lahko uporabljamo, imajo prednosti in slabosti. Vašo poved je sprejemljivo zapisati na različne načine:

(a) Nika Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto
(b) Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto
(c) N. Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto
(č) Križnarjeva je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto

(Vsi primeri so pojasnjeni v obrazložitvi pod odgovorom.)
A ženski priimki niso vedno rabljeni kot osebki v povedi, tudi niso rabljeni samostojno. Če se v isti povedi znajdejo priimki moškega in ženskega spola, je slogovno bolje ubrati pri vseh naštetih osebah isti ubeseditveni način, zato bi bilo
namesto

Edino tekmo mešanih ekip v tej sezoni svetovnega pokala je konec januarja v Willingenu zanesljivo dobila Slovenija, takrat v precej spremenjeni postavi s Cenetom Prevcem, Anžetom Laniškom, Emo Klinec in Bogatajevo.

bolje zapisati:

Edino tekmo mešanih ekip v tej sezoni svetovnega pokala je konec januarja v Willingenu zanesljivo dobila Slovenija, takrat v precej spremenjeni postavi s Cenetom Prevcem, Anžetom Laniškom, Emo Klinec in Uršo Bogataj.

In če smo se pri rabi priimkov v imenovalniku že navadili vzporednosti med vodja in Križnar, tega ne moremo trditi za naštevalne nize moških in ženskih priimkov, ko so slednji »goli« in v neimenovalniškem sklonu, saj marsikomu deluje tak niz vsaj zaznamovano, če ne napačno. (Empirično podprtih raziskav rabe žal (še) nimamo.)

Edino tekmo mešanih ekip v tej sezoni svetovnega pokala je konec januarja v Willingenu zanesljivo dobila Slovenija, takrat v precej spremenjeni postavi s Prevcem, Laniškom, Klinec in Bogataj.

Obrazložitev glede spola samostalnika na splošno

O spolu samostalnika v slovenščini
Samostalniške besede so v slovenščini tiste, ki razlikujejo spol in pri skladenjski rabi narekujejo spolske oblike tudi drugim pregibnim besednim vrstam – pridevniku in glagolu, če te nastopajo v svoji prototipični obliki (in ne v obliki mini, lila):

Naš_(m) skakalec je bil_(m) najmlajši_(m) na tekmi
Naša_(ž) skakalka je bila_(ž) najmlajša_(ž) na tekmi

Samostalniki so navadno enospolski (zvonček_(m), trobentica_(ž), resje_(s)), to velja tudi za zaimke (on_(m), ona_(ž), ono_(s)), ki pa so lahko tudi večspolski, npr. spol osebnega zaimka ti (ali jaz) izvemo šele iz rabe v sobesedilu:

Ti si šla_(ž)
Ti si šel_(m)

Podobno kot zaimki se tudi samostalniki izjemoma uveljavljajo v več spolih, in sicer gre pri večspolskosti tako za domače kot prevzete občne besede, ki se slovenščini prilagajajo postopoma. O teh primerih smo že pisali, in sicer:

prevzeti samostalniki moškega spola na -a radi prehajajo v ženskospolske, npr. moškega ali ženskega spola so ara, panda, činčila (odgovor: Druga moška sklanjatev: ujemanje samostalnika »vojvoda«);
spol samostalnikov, prevzetih iz klasičnih jezikov, pogosto niha, kar je posledica piščevega poznavanja spola v jeziku, iz katerega beseda prihaja (polis, karitas) (odgovor: Spol samostalnika »karitas«);
samostalnik vodja uporabljamo v moškem in ženskem spolu, spol razberemo iz konteksta oz. ga samostalnik sam določa svoji okolici: umetniška vodja/umetniški vodja, Kaj bi lahko vodja rekel?/Kaj bi lahko vodja rekla? (odgovor: Ujemanje samostalnika »vodja« s povedkom);
samostalnik dekle se v rabi pogosto izloči iz skupine srednjega spola s pomenom 'nezrelo, mlado, nedoraslo', kamor se uvrščajo še tele, žrebe in fanté, in ga uporabljamo v ženskem spolu (dekle je po vodo šlo/šla) (odgovor: Ujemanje in spol: »dekle« in »vodja«).

O spolu osebnih lastnih imen
Še več takih dvojnosti zasledimo pri lastnih imenih, ki jih uporabljamo za moške in ženske osebe, npr. zlasti v t. i. hipokorističnih (ljubkovalnih oz. klicnih) oblikah imen, ki nastanejo v neformalnih okoliščinah, sčasoma pa lahko dobijo povsem formalno obliko uradnega imena osebe, npr. namesto Aleksander krajše Sašo ali Saša, namesto Mihael krajše Mišo ali Miša, namesto Ivan ljubkovalno Vanja, namesto Peter ljubkovalno Petja. V sodobni slovenščini so nosilci teh imen osebe obeh spolov, tj. slovnični spol imena narekuje naravni oz. biološki spol osebe:

Asistentka kostumografke Vanja Stojanovič.
Delo je prevedla Vanja Slapar - Ljubutin.
Vanja Vardjan je sicer uredništvo razvedrilnega programa že vodil.

Če bi zgornje podatke našli zapisane drugače, bi o spolu sicer neznane osebe le ugibali:

Prevod: Vanja Slapar - Ljubutin
Kostumografija: Vanja Stojanovič
Uredništvo: Vanja Vardjan

Spol priimkov
Podobno je s priimki. V slovenščini se spol priimka (tako kot samostalnik vodja, opisan zgoraj) ravna po naravnem oz. biološkem spolu, o tem že Slovenski pravopis 2001, zlasti slovar. Glavnina slovenskih priimkov je uvrščena v slovar zato, ker se uvrščajo med 500 najpogostejših slovenskih priimkov. V slovarju je ob uradni obliki priimka zapisano, da je ta moškega spola (Hočevar) in da je iz njega izpeljana pripadajoča »ljudska«, torej neknjižna oblika za žensko (Hočevarica):

Hočévar -ja m s -em oseb. i., psp (ẹ̑)
Hočévarica -e ž, oseb. i. (ẹ̑) ljud.

Le ob priimkih, katerih nosilke so javno priznane ženske, zlasti ustvarjalke oz. umetnice, je bil v obliki podiztočnice uslovarjen tudi homonimni priimek ženskega spola:

Júrca -e tudi Júrca -a m, druga oblika z -em oseb. i. (ú; ú)
Júrca -- tudi Júrca -e ž, oseb. i. (ú; ú) |slovenska pisateljica|
Júrčev -a -o (ȗ), ^●Júrčin -a -o (ȗ)
Júrčin -a -o (ȗ) ~e povesti povesti Branke Jurca

Lípovšek -ška m, oseb. i., psp (í) |slovenski pianist in skladatelj|
Lípovšek -- [šə] ž, oseb. i. (í) |slovenska operna pevka|
Lípovškovka -e ž, oseb. i. (í) ljud.

Míhelič -a m z -em oseb. i., psp (ȋ) |slovenski slikar|
Míhelička -e ž, oseb. i. (ȋ) ljud.
Míhelič -- ž, oseb. i. (ȋ) |slovenska pisateljica|

Priimki ženskih oseb
Kot je videti iz izpisov iz slovarja, so priimki ženskega spola nesklonljivi oz. se pregibajo po 3. sklanjatvi (Mihelič, Lipovšek), enako velja tudi za priimek Jurca, a priimki na -a imajo še eno sklanjatveno možnosti, tj. 1. žensko sklanjatev (Jurca, Jurca, Jurci ...). Ta se uveljavlja opazno redkeje kot 3. sklanjatev (roman Branke Jurca, redko Jurce).

Napotki v SP 2001 in njihova uporabnost
Pravopisna pravila SP 2001 (člen 997) ob tem opozarjajo na različne načine rabe, če se priimki, ki so »načeloma moškega spola: Prešeren, Detela, Potrata, Noč, Milost, Zdravje«, »nanašajo na ženske osebe«. V vseh primerih priimki moškega spola spremenijo spol, in sicer:

(1) Najbolj uveljavljena in formalna knjižna oblika je, da priimek ohrani izrazno podobo, a spremeni spol in preide v 3. žensko sklanjatev, uporabljamo ga »navadno ob osebnem imenu« (člen 997):

Križnar – Nika Križnar – rod. Nike Križnar

(1a) Če ima priimek končnico -a, preide tudi v 1. žensko sklanjatev:

Kobilca – Ivana Kobilca – Ivane Kobilca/Ivane Kobilce

KOMENTAR: Ob SP 2001 bi dodali nekaj opozoril, in sicer:

Priimek je pogosto rabljen tudi, če imena ne navajamo, temveč je spol nosilke razviden iz samostalniškega jedra, ki je lahko poklicni, vljudnostni, akademski ipd. naziv, npr.: skakalka Križnar, slikarka Kobilca, gospa Križnar, kolegica Križnar.
Tudi če v jeziku obstaja homonimna občna beseda ženskega spola (npr. noč – Noč), priimka ne sklanjamo po ženski sklanjatvi (Iva Noč, rod. Ive Noč), izjema velja le za priimke na -a, pa še pri teh je raba pokazala, da se sklanjanje uveljavlja pri tistih, ki so pogosteje v rabi (Kobilca proti Zgaga). (Gl. zgoraj pojasnilo pri Jurca.)
V znanstvenih besedilih, ko navajamo ženske in moške avtorje, smo se že navadili, da nas pri citiranju del zanima predvsem vsebina povedanega, ne spol citirane osebe (o tem v odgovoru o ženskih avtoricah in navedenkah). Zato pišemo npr. Pogorelec (1982) navaja.

(2) Priimek spremenimo tako, da dodajamo pridevniški svojilni obrazili -ova (Križnarjeva) ali -eva (Križnarjeva) obrazili in namesto uradne oblike priimka uporabljamo posamostaljeno pridevniško obliko. V SP 2001 je opozorjeno, da je oblika Križnarjeva, še zlasti, če je rabljena ob osebnem imenu (Nika Križnarjeva) neuradna.

KOMENTAR: Poudarjanje neuradnosti je potrebno, saj poznamo tudi osebe z uradno pridevniško obliko priimka, npr.

Vrstni red

Nika Križnar (Slo) 131,6 točke (151,0 metra)

Katharina Althaus (Nem) 126,0 (145,0)

Aleksandra Kustova (Rus) 115,8 (150,0)

Slabost tega načina je, da se oddaljimo od pravega imena, hkrati pa ni povsem jasno, kdaj sploh uporabiti to obliko, ki jo mnogi zavračajo. Slogovno najslabše je v istem sobesedilu uporabljati za moške ime in priimek, ženske pa s pridevniško obliko, npr.:

Slovenci so na srednji skakalnici osvojili že tretjo kolajno in obenem tretjo za Slovenijo v skakalnem centru Zhangjiakou, potem ko sta v soboto zablesteli Bogatajeva in Križnarjeva z zlato in bronasto kolajno. Timi Zajc je tako na svojih prvih igrah prišel do zlata, Bogatajeva do druge zmage v treh dneh in Križnarjeva do drugega odličja. (7. 2. 2022)

(3) Tretji način je značilen za pogovorni jezik: SP 2001 navaja, da priimku dodamo žensko obrazilo (Križman + -ica, ali ka) in dobimo priimek Križmanica. (O tem tudi v odgovoru Naslavljanje oseb ženskega spola). Ta način opredeli SP 2001 kot primer slengovskega, neknjižnega ljudskega, pokrajinskega izražanja. Za medijsko sporočanje vsekakor ni primeren, mnoge nosilke bi bile užaljene, če bi jih tudi neposredno, formalno ali neformalno poimenovali Križmanica ali Bogatajka.

Za konec še slogovno priporočilo
Slogovno priporočilo bi se torej glasilo, naj pisec besedilo napiše čim bolj nedvoumno, zato naj bo izrazna podoba jezika podrejena vsebini – če seveda pišemo s tem namenom in v besedilih, ki imajo potencialni referenčni značaj.
Zgornji primeri od (a) do (č) kažejo, da je pri samostojni rabi (najpogosteje v imenovalniku) raba ženske oblike priimka dovolj jasna in govorcev ne navdaja z občutkom, da gre za napako. Najbolj razširjena in večini govorcev nevtralna je raba v primeru (a). Res pa je, da se je v različnih družbenih okoljih pojavilo na eni strani nasprotovanje tradicionalni rabi pridevniških oblik ženskih priimkov na -ova/-eva (primer č), na drugi pa odpor proti uvajanju samostojno rabljenih ženskih priimkov, homonimnih moškim (primer b). Sicer tudi z rabo inicialk rojstnega imena (N. Križnar) v primeru (c) ne dosežemo drugačnega učinka, saj na inicialko skrajšano ime ne pripomore dosti k spolni identifikaciji osebka. S spolom osebka nas seznani glagolska oblika, ki je v vseh povedih enaka.

A vsi skladenjski položaji nimajo take možnosti obveščanja naslovnika o spolu nosilca priimka, posledično zato za vse govorce slovenščine niso enako sprejemljivi. V nadaljevanju prikazani zgledi rabe (d, e, f) kažejo skladenjske položaje, ki so novosti in sprožajo (sodeč po odzivih in vprašanjih) med uporabniki vprašanja o slovnični sprejemljivosti takih zgradb.

Jezikoslovci in slovnična sprejemljivost
Čeprav se jezikoslovci odločamo, da so vsi navedeni načini od a do č slovnično sprejemljivi, se tudi zavedamo, da kot ubesedovalna možnost vsi niso splošno sprejeti. Naloga jezikoslovcev je torej spremljanje pojava, ki mu je treba pustiti »preizkusni čas« v družbi. A tudi jezikovni uporabniki, ki svoje jezikovne izbire motivirajo predvsem simbolno, se morajo zavedati, da uvajajo nove prakse in da morajo biti pripravljeni na različne družbene odzive, tudi nestrinjanja. Zato morajo svoje slovnične izbire primerno argumentirati z vidika slovnice, sloga in pomena (razumljivosti).

Prav ob tem vprašanju, na katero se pripadniki različnih družbenih, interesnih in generacijskih skupin odzivajo zelo različno, lahko jezikoslovci preverjamo, v kolikšni meri je sodobna slovenska jeziko(slo)vna skupnost sposobna dojemati knjižni jezik kot raznolik pojav. Naloga normativnega jezikoslovja je priporočati tista jezikovna sredstva, v katerih prepozna jezikovni in tudi družbeni konsenz, hkrati pa opisovati tudi nove jezikovne manire, ki dosežejo stopnjo ustaljenosti, četudi le v knjižnem jeziku manjših družbenih skupin.

(Odgovor je bil ponovno pregledan in strukturno spremenjen v januarju 2023.)

Helena Dobrovoljc (junij 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}